Home Интервју Приказни од Х. К. Андерсен

Приказни од Х. К. Андерсен

 

· Cetiri prikazni

· od Hans Kristijan Andersen

·

· Direkten prevod od danski

Peperutka

Peperutkata sakase da ima svoe momce, naravno pod uslov toa da bidi edno od cvecinjata. Taa gledase na niv, sekoja sedese taka mirna i neodlucna na svoeto steblo, kako edna devica sto sedi koga ne e verena. No tuka imase tolku mnogu da se odbira i stana eden golem problem okolu toa. I taka odleta peperutkata kaj cvetot bolivac Margarit. Toj e taka narecen francuski Margarit, zatoa sto toj cvet gata, pogoduva i toa pravi koga zaljubenite ce pocnat da gi kinat belite cvetovi list på list od nego i na sekoe prasuvaat za sakaniot partner.: ”od srce i dusa go sakam” Dali i jas sum sakan? Sekoj si prasuva na svojot jazik. Peperutkata dojde isto za da prasa; gi kines livcinjata, potocno gi baknuvase posebno site so mislenje da se zadrzuva dodeka dojdi odgovorot. ”Mili bolivac Margarit!” rece peperutkata. ”Vie ste najpametniot Gospodin od site cvetovi! Vie znaete da gatate! Kazete mi, ke go zemam ovoj ili onoj? Kogo ce go dobijam? Koga jas znam deka mozam da letam nasekade!”

No bolivacot Margarit ne odgovori nisto.Toj nesakase da bidi taka narecen Gospodin kako da e nekoj star dedo.Toj bese mlado momce i nikogas ne bese ozenet. Eden ergen ne moze da bidi Gospodin. Peperutkata prasa po vtor pat i po tret pat i koga ne dobi odgovor ne sakase da prasuva povece, pa odleta ponatamu so svojata ponuda za brak.

Bese rana prolet pa bese polno so kokicinja i kacunki.

”Tie se mnogu nezni i simpaticni mladi ama skoro kako bledi” rece peperutkata.Taa kako i site mladi devojki sakase postari momcinja. Zatoa doleta kaj cvetot Anemon, no toj bese mnogu gorcliv, ljubicicite se premnogu romanticni, lalinjata se premnogu ponosni, odvazni mislat deka tie vladeat vo gradinata, narcisite pak se pre gradski, lipoviot cvet e premal i toj ima preblizok familijaren kontakt. Jabolkoviot cvet zapravo lici na Roza koga gledas vo nego, no niv deneska gi ima, a utre vece pagjaat kako duva veterot, bi bil prekrasen brak ama kratok si mislese peperutkata.

Cvetot na gravot bese najprijatniot cvet, toj bese crven i bel i mnogu privlecen, spagjase megju domacinskite cvecinja, koi izgledaat ubavo I se vredni vo kujnata. Samo malku falese da mu se ponudi za brak, no vo istiot moment vide edna mesunka so ovenat cvet na vrvot.

” Koj e toa? - Prasa peperutkata.”Toa e mojot brat,” rece gravoviot cvet. “A taka znaci ce izgledas pokasno!” Se zaprepasti peperutkata I odleta ponatamu razocarano. Kapriofolijata visese nad ogradata polna so pupki, dolgi vo liceto I zolti na kozata, tie ne bea negov tip. No koi cvetovi bea negov tip? Proletta pomina, pomina i letoto I taka dojde esenta I vece bese vreme da se odluci. Cvetovite dojdoja vo najubavite fustani, ama sto vredese toa koga ne bea vo ubavata mladost. Mirisot mozi da te pogodi pravo vo srceto, ama od georginata I od selskata Roza ne mozis da ocekuvas nekakva mirizba. Pa prodolzi peperutkata kaj naneto. “Toa sega nema nikakov cvet, ali celo e kako cvet, mirisa od koren do vrv, ima cveten miris vo sekoj list. Nego bi sakala da go zemam jas!” I konecno mu se ponudi. No naneto stoese mirno i slusase i na kraj rece: Prijatelstvo da, i nisto povece! Jas sum prestar i Vie ste prestari! Nie mozi da ziveeme eden za drug ama zenidba nikako! Ajde nemoj da se brukame na nasive godini!”

I taka peperutkata ne dobi nikoj. Bese predolgo vreme neodlucna i sega e vece kasno. I taka si ostana staramoma, kako sto se veli. Vece bese docna esen, so dozdovi i vetrovi; duvase laden veter po grbot na vrbite, krckaa grankite pod nego. Ne bese bas prijatno da se leta nadvor vo letna obleka, zasto ce si dobie covek sto mu se sleduva, kako sto se veli; no peperutkata ne letase vece nadvor, slucajno bese vlezena vo eden dom kaj sto imase toplina, so zapalena pecka, se cuvsvuvase kako letna toplina; kaj sto mozi da se prezivee, no ne e dovolno samo da se prezivee tuku I da se zivee si rece. Sonceva toplina, sloboda I eden cvet covek treba da ima za da zivee!” I odleta prema prozorot kaj sto bese videna I fatena I nabodena na igla I stavena vo kutija. “Sega sedam I jas na steblo kako I cvetovite!” rece peperutkata; “ I ne e bas udobno! Toa ti e kako da si vo brak, vrzan si od site strani!” I taka si se tesese. ”Toa e edna losa uteha!” rece cvetot vo saksijata. ”No na sobni cvetovi vo saksija ne mozi da im se veruva,” si mislese peperutkata, ”tie premnogu se druzat so lugje.”

 

Cajnik

Si bese ednas eden mnogu ponosen cajnik, ponosen na svojot porcelan, ponosen na svojata dolga ustinka, ponosen na svojata siroka drska. Znaci imase nesto napred i nesto nazad i za toa zboruvase; no ne zboruvase za svojot poklopec, toj bese skrsen ama zalepen, toa bese eden nedostatok, mana i za svoite mani nerado se zboruva, zatoa toa se prepusta na drugite.

Fildjani, posudi za mleko i za secer, celiot toj servis covek povece ce go pameti po slabosta na poklopecot namesto po dobrata racka i prekrasnata ustinka, toa go znaese dobro cajnikot.

”Jas gi poznavam dobro niv!” - Si velese na samiot sebe si. Jas go znaam isto mojot nedostatok i si go priznavam toa, so toa doagja mojata poniznost, i mojata skromnost; Nedostatoci imame site, ama imame i darba od samoto ragjanje. Fildjanite dobija drska, posudata za secer svoj poklopec, a jas gi dobiv i dvete i uste nesto sto tie nikogas ne go dobija - edna ustinka, a toa me pravi kako karalica na masata za caj. Dodeka posudite za mleko i za caj treba da bidat kako sluzavki na vkusot, no jas sum toj sto dava i jas odlucuvam za niv, jas go davam blagoslovot izmegju zednite lugje, vo mojata vnatresnost se prerabotuvaat kineskite listovi vo vrelata nevkusna voda.”

Seto toa go kaza cajnikot vo srecnata mladost. Toj stoese na pokrienata masa, bese podignat od najfinata raka, no taa fina raka bese nespretna toj den, cajnikot padna, ustinkata se skrsi, drskata se skrsi, kapakot ne e ni tolku vreden da se zboruva, dosta se kaza za nego. Cajnikot lezese vo besvest na podot, vrelata voda istece od nego. Mnogu golem sok dozivea golema bolka pretrpi, ama najtesko bese sto site se smeeja, se smeeja za nego, a ne za nespretnata raka.

“Toa secavanje nikogas ne mozam da go zaboravam!” –rece cajnikot, koga si ja preraskazuvase zivotnata istorija. “Jas bev narecen invalid, staven vo eden k’os^.

Sledniot den daden kaj edna zena koja dojde da pita za nekakva mast za jadenje; Jas dojdov vo edna teska siromastija i bev bez nikakva cel, kako nadvoresno taka i vnatresno. No tamu kaj sto stoev, pocna mojot podobar zivot. Prvo e covek edno, a posle drugo.

Mi stavija zemja vnatre vo mene; toa za eden cajnik znaci kako da e pogreban, no vo zemjata bese stavena edna glava luk od cvece; koj go stavi toa ne znam, toa bese podarok, za nadoknaduvanje na kineskite listovi I vrelata voda, nadomestok za skrsenite ustinka I drska. Lukovata glava lezese vo zemjata I tie bea vo mene, vsusnost bea moeto srce, moeto zivo srce kakvo sto jas nikogas nemav pred toa. Imase zivot vo mene, imav sila I jacina, pulsot mi rabotese. Lukot pocna da ‘rti, toj bese gotov da eksplodira od misli I cuvstva; tie se pretvorija vo edno prekrasno cvece, jas go poseav toa, jas go nosev vo sebe, potpolno si gi zaboraviv problemite vo taa lepota; blagosloven e toj sto se zaborava sebesi pokraj drugite!

Cveceto ne mi se ni zablagodari mene; ne ni pomisli na mene;- mu se diveja i voshituvaja. Jas bev tolku radosen poradi toa, a kako i da ne bidi za voshituvanje?

Eden den slusnav, bese kazano, deka cveceto zasluzuvase poubava saksija. Toa me unisti, me zabole vo dusata i cveceto dojde vo poubava saksija, dodeka jas bev frlen na buniste, lezam tamu kako eden ostatok od nekakov cajnik, no jas seuste go imam secavanjeto i toa ne moze nikoj da mi go odzemi.”

Detsko muabetenje


Detsko m uabetenje

Trgovecot koj bese eden skolovan covek, ama nemase zemeno matura poradi negoviot cuden tatko koj od pocetok bese dzambas (preprodavac na stoka), ama posten i zafaten covek. I seto toa nosese pari. I taka trgovecot napreduvase.

Imase i razum i srce no za toa pomalku bese poznat, povce se zboruvase za negovite pari. Kaj nego vleguvaa i izleguvaa cuvsvitelni osobi od krv i od meso sto bi se reklo, no isto i lugje so moc’.Taka od tie dve vrsti, a i od nekoj sto ne pripagja ni na ednata od niv.

Sega imase detsko drustvo se vodese detski razgovor, a decata zboruvaat od srceto.Imase edno malo simpaticno, ponosno devojcence ama opasno. Poslugata sto ja imaa doma ja obasipuvaa so baknezi i vnimanie, dodeka roditelte nemaa vreme za toa, a i bea prepametni. Nejziniot tatko (se falese taa) bese mlad oficer i toa bese (mislese taa) nenormalno visoko….”Jas sum cerka na oficer od prva klasa.” Taa sega mozese samo da bide edno razmazeno devojce. Toa samo mozi da postani covek samo ako e roden za toa. Im raskazuvase na drugite deca oti taa bese ”rodena” za toa i uste dodade: ”Ako ne e covek roden za edna odredena profesija ne mozi da postani toa tuku taka od nisto, ako ne e roden za toa . Ne mozi covek da cita i da bidi vreden ako ne e roden za toa. Site onie na koi prezimeto im zavrsuva so –en od niv nisto ne mozi da postani korisno. Od niv treba samo da se digne race i da se drzis na otstojanje. Ednostavno tie da se sto podaleku od tebe.”

I si gi stavi svoite mali race na strukot so laktovite nanadvor, za da pokazi kako covek treba da se odnesuva so niv. Tie race bea tolku mili i taa tolku mnogu izgledase simpaticno. No malata cerka na trgovecot bese mnogu ljuta zasto nejziniot tatko se prezivase Jensen, a toa prezime zavrsuvase na –en zatoa rece taa kolku sto mozese poglasno: ”Ama mojot tatko moze da kupi za 100evri bonboni i da gi pretvori vo gramovi. Mozi li toa i tvojot tatko? ”

” Mojot tatko ” rece cerkata na eden novinar, mozi da go stavi i tvojot tatko i tvojot tatko, i site tatkovci vo eden vesnik. Site lugje se plasat od nego veli majka mi, zasto takov e tatko mi da vladee nad vesnikot. Se ponosese taa i se ponasase kako da e prava princeza so dignata glava.

Na nadvoresnata malku podotvorena vrata zirkase edno siromasno detence. Toa duri nemase pristap da vlezi vnatre zaedno so site drugi zasto bese od siromasna familija. Kuvarkata na koja i pomagase mu dozvoli da zirka od zadnata vrata kaj tie gradski deca koi se zabavuvaa taka neprijatno. Toj cu sto bese kazano, tocno bese deka covek ce se obeshrabri posle eden takov razgovor.

Tie nemaa moznost ni eden vesnik da imaat doma da citaat i pisuvaat vo nego. I sto bese najtesko od se’ prezimeto od negoviot tatko sto zavrsuvase na ”–en”. Znaci spored seto toa od nego nisto ne moze da bide. Toa seto bese tolku tazno i bolno.Takov bese roden toj, si mislese. Ne bese nikakva moznost za drugo.

Taka se sluci toa toj den.

Od togas pominaa mnogu godini i site tie deca porasnaa vo vozrasni lugje. Vo centarot na gradot se naogja edna ubava zolta kuca polna so prekrasni nesta.. Site lugje sakaat da ja vidat. Duri lugje od drugi zemji doagjaat da ja posetat. Koj od tie deca sto bea na pocetokot ja poseduva taa kuca? I moze da reci deka toa e negova kuca? Da toa ne e taka lesno da se pogodi. Kucata vo centarot na gradot ja poseduva toa malo siromasno detence sto zirkase niz vratata. Od nego postana nesto i pokraj toa sto negovoto prezime zavrsuvase na –en.(odnosno -en poznat danski vajar Bertel Thorvaldsen)

A sto se sluci so tie tri drugi deca?....Za niv nisto ne se ima cueno.

I tie tri dugi deca, deteto na telesnite zelbi na, deteto na materijalnite interesi I deteto na ponosta. I tie dobija blagoslovi zasto imase eden dobar temel vo niv, a toa sto zboruvaa bese samo detsko muabetenje.

Dolu muzejot na B.Thorvaldsens denes i levo Bertel Thorvaldsen

Hans Kristijan Andersen

Isecoci od karton

Od Hans Cristian Andersen Prevod od danski Svetlana Hillestrøm

Novogodisnata elka

Daleku vo sumata stoi edna ubava vitka elka. Imase edno mnogu ubavo soncevo mesto i cist vozduh dovolno mada naokolu rastea dosta visoki prijateli, kako od vrstata na elkata taka i razno-razni borovi. No toa malecko elce bese tolku zelno da porasne. Ne mislese na zeskoto sonce i sveziot vozduh, niti bese zagrizena za tie mali selski deca sto odea naokolu i razgovaraa, koga tie bea nadvor i berea sumski jagodi ili malinki. Cesto doagjaa so edno grne koe go polneja so jagodi i se namestuvaa do edno malo drvo i velea:

”Oh , vidi! Aj kolku e ubavo i malo!” A toa malata elka ni slucajno ne sakase da cue deka e mala. Edna godina podocna edna granka prilicno se izdolzi, a slednata godina pak uste povece se izdolzi. Sepak trebase da pominat povece godini za da raste elkata, granka po granka da se oformuva i vidi za kolku godini dostigna do ovaa visina.

”Oh, da sum tolku edno golemo drvo kako site drugi!”vozdivnuvase maloto drvo, ”pa ce mozam da gi rasiram moite granki na siroko naokolu, a so vrvot ce gledam vo toj div svet nadvor! Pticite ce pravat sedela megju moite granki, a koga ce duva jas ce potvrduvam so zadovolstvo kako i drugite tuka!”

Nemase nikakvo zadovolstvo od greenjeto na sonceto, od pticite ili tie crveni oblaci, koi i utro i vecer plovea tamu daleku. Sega bese zima i snegot naokolu svetkase od belina i dogajase cesto eden zajak skokajci, i ce zastanese bas tolkmu pred malata elka prosto i bese cest! No dve zimi pominaa i vo tretata godina bese elkata porasnata, pa zajakot morase da ja zaobikoli. Sakase da rasti i rasti da bidi golema i stara toa bese najubavoto cuvstvo na ovoj svet mislese elkata.

Vo esenta doagjaa sekogas drvosecacite i seceja nekoi od tie golemi drvja naokolu, se slucuvase sekoja godina, i toa mlado zimzeleno drvo sto sega bese dobro izrasteno, ah tie golemi drvja pdnaa so golem tresok na zemjata, grankite im gi otsekuvaa, pa izgledaa sosema goli taka iskastreni, dolgi i tesni, prosto da ne se prepoznatlivi. Pa gi tovarea na koli i konjite gi vleceja nadvor od sumata. Kade li ce odat, sto li ce se sluci so niv?.... Vo proletta koga lastovicite i strkovite se vracaa malata elka gi prasuvase dali gi sretnale isecenite drvja?

”Znaete li kade gi odnesoja ? Dali mozda gi sretnavte? Lastovickite ne znaeja nisto, ama strkot izgledase kako zamislen klimna so glavata i rece: ”Da, jas mislam. Jas sretnav mnogu brodovi po pat dodeka letav od Egipet. Brodovite bea napraveni od prekrasni drva, moram da recam deka toa bea tie zasto mirisaa na elkovina, jas te pozdravuvam od niv mnogu pati, tie bea taka odvazni, ponosni nad moreto!”

” Oh, dali sum i jas dovolno golema da za da plovam nad moreto! Kakvo e vsusnost toa more i na sto li lici?” ”Da, toa ne mozi bas taka da se objasni so nekolku zborovi!” rece strkot i si zamina.”Raduvaj se na tvojata mladost rekoja soncevite zraci. ”Raduvaj se na tvoeto svezo rastenje, na tvojot mlad zivot sto e vo tebe!” I vetrot go baknuvase drvoto, a rosata pustase solzi nad nego, no toa mladata elka ne go razbirase. Koga okolu Bozic (Nova Godina), bea sruseni mnogu mladi drvca, koi vsusnost bea na vozrast od nasata elka, koi nemaa ni dovolen rast ni mir, tuku celo vreme bea skoro trgnatai za negde, a bea neopislivo mladi i ubavi, gi zadrzaa nivnite granki, gi kacija na kolite so vpregnati konji i trgnaa da izlezat od sumata. „Kade li ce gi vozat?“ „Toa nie znaeme!“- cvrkutaa vrapcinjata. „Toa nie znaeme!“ „Nie gledavme od pokrivite vo gradot! Nie znaeme kade gi odvezoja! Ah, tie ce ja doziveat najgolemata slava i svetlost sto mozi da se zamisli! Nie gledavme dolu od prozorite i vidovme deka bea postaveni vo toplite dnevni sobi i ukrasuvani so najsvetlivite ukrasi i lampioni, isto taka i pozlateni jabolka, medeni kolaci, razni-razni igracki i osvetleni so stotici svetilki!“ „I sto ponatamu?“ prasa elkata mrdajci so site svoi granki. „ I sto se sluci posle?“ “Povece ne mozime da vidime! Bese nevozmozno nepovtorlivo fantasticno!“ Zar jas ne sum dovolno golema za da prodolzam da odam po toj svetlucav pat?“ vikase radosno elkata.“Toa e uste poubavo otkolku da odis po moreto! Kolku patam jas od (længsel) ceznja! Sega se blizi Bozic (Nova Godina)! Sega sum jas visoka i razgranata, kako site drugi koi bea odvedeni proslata godina!- Ah samo da se kacam na kolata! Da stignam do taa topla dnevna soba so sjaj i slava! Ah da ? Da , idi nesto uste podobro, uste poubavo, zasto treba taka da me ukrasuvaat ! Mora da idi nesto usto povazno i slavno! No sto e toa? Oh, jas patam! Jas ceznam, jas kopneam! Jas ne znam sto ce bidi so mene.“ „Raduvaj se so mene rece vozduhot i socevoto svetlo! „Raduvaj se so tvojata mladost nadvor vo ubavata okolina!“ No elkata nikako ne se raduvase na toa!Taa rastese i rastese i vo leto i vo zima bese ubava i zelena; Temnozelena bese. Lugjeto sto ja vidoja veleja: „Prekrasna e ovaa elka!“Okolu Bozic im padna v oci na site i bese megju prvite otsecena. „Sekirata ja secese dlaboko do srcevinata, padna elkata so edna dlaboka vozdiska na zemjata, prosledena so bolki, odzemena moc, ne mozejci da razmisluva povece za nekakva sreca. Bese okupirana so pomislata deka ce se oddeli od doma od tamu kaj sto rastese celiot svoj zivot. Sega se pokaza deka starite prijateli nikogas ne i bea podragi, malite rastenija i grmuski naokolu, isto i pticite sto doagjaa vo poseta nisto ne mozese da gi zameni. Patuvanjeto ni slucajno ne bese prijatno. Elkata si dojde pri sebe koga stignaa vo dvorot i bea raspakuvani, slusna sto rece eden covek: „Prekrasna e. Ne mozeme bez toa!“ Sega dojdoja dvajca rabotnici go odvedoja zimzelenoto drvce vnatre vo edna golema sala polna so drangulii (....). Naokolu po zidovite imase portreti, a kaj golemata zidana pecka stoese edna golema kineska vazna so lavovi na kapakot , Imase isto edna stolica za klatenje( nisanje), otoman so svilena navlaka, golema vitrina so polno slikovnici i igrcki. Taka velea decata. A elkata bese ispravena visoko vo edna saksija polna so pesok no nikoj ne mozes da vidi oti bese saksija zasto imase naokolu postaveno zeleno platno i se stoese na eden ubav tkaen tepih. Oh kolku drvceto treperese! Sto li ce se sluci? Kako slugite i gospogjicite go ukrasuvaa. Na edna granka gi obesuvaa tie mali mrezicki iseceni od hartija vo boja; Sekoja torbicka bese polna so seceri; Pozlateni jabolka i orevi visea, isto kako da bea srasnati i preku stotina crveni, plavi i beli mali sijalicki bea staveni cvrsto na grankite. Kuklicki, sto izgledaa kako zivi ligje – drvoto nikogas porano ne izgledase taka kako da lebdi, a pak na najvisokiot del, na vrvot bese postavena edna golema svetliva zlatna zvezda. Bese ednostavno sjajna i raskosna bez konkurent.

„ Vecerva“, rekoa site, „vecerva se´ ce sjaje!“ „Ah, mislese elkata, zar e toa tokmu vecerva! Znaci svetlata naskoro ce se zapalat! Pa neka se sluci sto ce se sluci?Mozda ce dojdat drugi drvja od sumata za da me vidat mene. Pa zar vrapcinjata ne rekoja deka doletuvaat ovde na pokrivite? Samo jas da ostanam ovde za stalno vaka nakitena vo zima i vo leto?“ Da , jas imam malku bolka vo korata, a toa ti e isto kako koga ima nekoj glavobolka kaj lugjeto. Sega bea svetilkite svetnati. Kakva lepota, kakov sjaj site svetilki bea zapaleni. Nekoi od niv dopiraa do zelenite granki i toa predizvikuvase takvo potenje, a i za malku pozar..“Boze socuvaj ne!“ viknaa gospogjicite i go izgasnaa plamenot vo eden skok. Sega trebase drvoto da se iseci. Toa bese strasno! Takov eden strav da ne se zagubi nesto, i bese tolku zbuneta, omaena vo celiot toj sjaj, no samo sto se otvorija dvete vrati od ednas i edna grupa deca vlegoa vnatre, izgledase kako da ce go prevrtat celoto drvo, dodeka postarite dojdoa posle niv; Malite stoeja potpolno necujno, no samo eden moment, i skokaa pak taka da se' se tresese i jacese. Tie tancuvaa okolu drvoto, i gi zemaa poklonite i ukrasite eden po eden bea simnati od nego.“Sto e toa,0 sto pravat?“ mislese elkata. „Sto li ce se sluci?“ A svecickite gorea tokmu do grankite i kako sto dogoruvaa bea izgasnati odma, na kraj decata smeeja da izvadat se od elkata. I tie navalija na toa , krckaa grankite. Mnogu tesko bese da se dojde do vrvot,zatoa sto zvezdata bese cvrsto zakacena.Decata igraa naokolu so nivnite igracki, nikoj vece ne gledase na elkata osven starata (dadilja )cuvacka na deca. Odese i gi dodirnuvase grankite no samo za da vidi dali ostanala nekoja smokva ili jabolko.

„Edna prikazna! Edna prikazna!“vikaa decata i vlecea eden debel star covek kon elkata i toj se namesti pravo pod nea,“ izgleda kako da sme nadvor na zelenilo,“ rece toj, „i na elkata ce i bidi mnogu ubavo da ja slusa prikaznata! No jas ce raskazam samo edna prikazna. Koja sakate da ja cuete? Ivede-Avede ili taa za Klumpe-Dumpe, sto padnal po skalite i dosol da sedi na najvisokoto mesto i duri i princezata ja dobil.“Ivede-Avede vikaa nekoj, „Klumpe-Dumpe!“ vristea drugi.

Bese vikanje i derenje, samo elkata sedese mirno i bezglasno i si mislese:“Zar jas nema nisto da pravam, da ucestvuvam so nesto!“ Elkata si ja ispolni svojata uloga , napravi toa sto trebase. I covekot raskazuvase za Klumpe-Dumpe sto padnal po skalite i dosol do pretstolot i ja dobil princezata, a decata pleskaa so racinjata i vikaa: „Raskazi ni! Raskazi ni!“Tie sakaa isto da ja cujat „Ivede-Avede“, no ja cuja samo taa za „Klumpe-Dumpe“.

Elkata stoese i ponatamu mirno i zamislena, nikogas pticite vo sumata ne razkazuvaa .

“Klumpe-Dumpe padnal po skalite i ja dobil princezata! Da, da taka se slucuva vo svetot!“ razmisluvase elkata i mislese deka bese vistina, zasto eden takov fin covek go raskazuvase. „Da, da koj moze da znae! Moze da se sluci i jas da padnam po skalite i da dobijam princeza!“ I se raduvase za sledniot den da bidi ukrasena so svecicki i igracki, zlatni lampioni i ovosje. „utre nema taka da se tresam, si mislese elkata. „Jas ce uzivam vo celata moja slava. Utre ce ja cujam pak prikaznata za „Klumpe-Dumpe“, a mozda i za „Ivede -Avede“. Taka stoese elkata cela noc mirna i tivka potonata vo svoite misli.Utroto vlegoa prisluznikot i devojceto vnatre vo sobata.“Sega pocnuva pak zabavata!“ mislese elkata, no ne tie ja zedoja i ja odnesoa nadvor od sobata, gore poskalite i ja ostavija na tavan vo eden mracen ´cos kaj sto nemase nikkvo svetlo ja spustija tokmu tamu.“Sto treba toa da znaci!“ mislese elkata. Sto li ce pravam jas ovdeka? Sto li ce slusam tuka?“ Se navali na zidot i mislese i mislese...Imase dovolno vreme za toa, pominaa denovi i noci na tavanot, a koga vece nekoj ce dojdese bese zatoa za da ostavat nekoi golemi kutii, dodeka elkata stoese vo koseto skriena i potpolno zaboravena. „Sega e zima nadvor!“ mislese taa. „Zemjata e tvrda i pokriena e so sneg, lugjeto ne mozat de me nasadat pak sega, zatoa ce stojam ovde zastitena do proletta! Kolku dobro razmisluvaat. Kolku se dobri lugjeto! Samo da ne bese ovde taka mracno i tolku strasno dosadno. Niti eden mal zajak da pomini. Taka bese prekrasno tamu vo sumata, koga snegot bese padnat, a zajakot skokase naokolu i doagjase do mene. Ovde sum strasno osamena!“

„Civ, civ !“rece eden mal glusec i pobegna, pa potoa dojde i eden drug. Gi mirisase grankite pa pomina kroz niv. „Taka e neopisivo ladno !“ rekoja malite gluvcinja. „Inace ovde e prav blagoslov da si! Zar ne e taka? Sto mislis ti stara elko?“ „Jas ne sum ni slucajno stara!“ rece elkata; „ima mnogu sto se postari od mene!“ „Od kade doagjas?“ prasaa gluvcinjata, „i znaes li sto?“ Tie bea tolku radoznali sakaa se da doznaat.“Raskazi ni za najubavoto mesto na svetot! I dali si bila tamu? Dali si bila vo dolapi kaj so se cuva sirenje na raftovite, visi sunka po d tavanot, kaj sto tancuvas na lojno svetlo, kaj sto vleguvas mrtov gladen, a izleguvas prepoln, debel!“ „Toa ne znam jas!“ rece elkata, „no sumata dobro ja poznavam, kaj sto sonceto gree, i kaj sto pticite peat!“ I im raskaza se za svojata mladost, i tie mali gluvcinja nema nikogas cueno za takvo nesto. Koga cuja se rekoa: „Lele kolku li si ti nasetana i si videla se´ i sesto! Pa ti si presrecna na celiot svet!“ „Jas!“ rece elkata i razmisluvase okolu toa sto samata go raskaza; „da, vsusnost pa toa bea prekrasni vreminja!“ - Ponatamu im raskaza za Bozicnata noc, kako bese ukrasena so kolaci i svec´i. „Oh!“ rekoja malite gluvcinja, „kolku ti si bila srecna vo zivotot ti stara elko!“ „ Ama jas ne sum stara!“ se branese elkata, „toa znaci deka jas vo ovaa zima dojdov od sumata, jas sum sega vo najdobrata starost, jas sum samo stopirana vo rastot!“ „Kolku ubavo raskazuvas!“ ja faleja elkata gluvcinjata. Slednata vecer dojdoa uste so cetiri drugi gluvci, za da go slusnat raskazuvanjeto na elkata. Kolku povce raskazuvase, tolku pojasno se secavase na se´ i si mislese:“Toa bea navistina prekrasni vreminja! No tie mozi pak da dojdat, i ce dojdat! Klumpe-Dumpe padna po skalite i ja dobi princezata, mozda i jas ce dobijam princeza,“ i taka mislese elkata na edna mala privlecna brezicka koja rastese vo sumata, za elkata toa bese navistina edna prava princeza.“Koj e Klumpe-Dumpe?“ prasaa malite gluvcinja. I taka im ja preraskaza celata prikazna od pocetok.Gluvcinjata bea tolku veseli sto sakaa da se iskacat duri na vrvot od tolku radost i zadovolstvo. Slednata noc dojdoa uste povece gluvcinja pa duri i dva staora. Tie rekoa deka prikaznata ne bese nesto narocito, pa sega i gluvcinjata pocna da ne ja cenat mnogu.“Znaes samo edna edina prikazna ?“ prasaa staorcite. “Samo edna!“ odgovori elkata, „taa ja cuv na mojata najsrecna vecer, no togas jas ne mislev na toa kolku srecna bev jas.“Toa ne e bas najdobra prikazna! Ne znaes nekoja so prsuta i lojno svetlo? Neznaes za dolapi so jadenje?“ „Ne!“ odgovori elkata. „Da, togas ti blagodarime!“ rekoa stavorcite i si otidoa. I malite gluvcinja zaminaa naskoro, ostana samo elkata so svojata vozdiska: „Bese dosta interesno sedea okolu mene, prosto vriese od gluvci i slusaa sto im raskazuvav! Sega i od toa nisto! No jas ce se secavam i ce si gi obnovuvam mislite, koga povtorno ce me zemat vo sobata.!“ No dali se sluci toa?- Da! Toa bese edno utro, koga dojdoa nekoi lugje da rascistuvaat na tavan, kutiite trebase da se iselat, elkata bese izvadena, potocno kazano frlena na podot. Naskoro eden od pomosnicite ja zede i ja nosese nadolu po skalite pa dojde do dnevna svetlost.“Sega pocnuva zivotot povtorno!“si mislese elkata, custvuvaci go sveziot vozduh i prvite soncevi zraci, i sega bese nadvor vo dvorot. Se se sluci taka brzo, elkata zaboravi da se zali i gleda sebe si. Imase tolku mnogu da se vidi se naokolu. Dvorot bese odma do gradinata kaj sto se cvetase naokolu. Ruzite bea prekrasni se jazea po zidot i frlaa miris naokolu preku malata ograda. Lipite cvetaa, a lastovicite letaa naokolu cvrkutajci. „cvk-cvrk, cvrk -cvrk mojot soprug dojde!“ Ama ne mislea toa na elkata. „Sega jas ce ziveam!“ skokase od radost i gi sirese svoite granki nanadvor, koi bea svenati i pozolteni. Lezese vo agolot kaj sto bese pirejot i koprivite. Svetlivata zlatna hartija og zvezdata bese se uste na vrvot i sjajese na jasnoto sonce. Vo dvorot igraa nekolku deca, onie koi za Bozic tancuvaa okolu elkata i bea toku voshiteni. Eden od najmalite dojde o ja otkina zvezdata od elkata.“ Vidi, sto ima seuste ovaa stara odvratna elka.!“ rece toj i pocna da gazi po grankite koi se krsea pod negovite cizmi. A elkata gledase na taa rascvetanost i svezina vo gradinata, se pogledna sebe si. Posaka da ostani tamu gore na tavanot sokriena vo mrakot. Razmisluvase po ranata mladost vo sumata, na taa prekrasna Bozicna noc, na malite gluvcinja koi bea tolku radosni da ja slusaat prikaznata za Klumpe-Dumpe.

„Sé e pominato! Sé e pominato!“rece jadnata elka. „Eh, da se raduvav togas kolku sto mozev! Sé pomia! Sé pomina! Dojde prisluznikot i go isece drvoto na mali parcinja, izlegoa cel eden kup drva.Sedea ispod golemiot lonec i dlaboko vozdivnuvaa. Sekoja vozdiska kako eden istrel, zatoa decata sto igraa dojdoa i se sobraa okolu ognot gledaa vo nego i vikaa.“pif-paf!“. Sekoj zvuk kako da bese edna teska vozdiska. Mislese elkata na eden leten den vo sumata, edna zimska noc koga zvezdite svetea, Pomisluvase na Bozicnata noc i Klumpe-Dumpe, edinstvenata prikazna koja ja imase cueno i ja preraskazuvase, i na kraj elkata izgore so svoite nedovrseni misli.

Decata igraa vo dvorot i najmaliot ja imase zlatnata zvezda na gradite, koe prethodno ja nosese elkata vo svojata najubava bozicna vecer. Sega sé bese otideno vo nepovrat i drvoto, i prikaznata so nego, sé se zavrsi , sé se zavrsi i taka e so site prikazni.